Dragi dnevnik (Lovro)!

Torek, 3. 6. 1997, gostilna Kum, občni zbor Kluba borilnih veščin Pon-Do-Kwan Zagorje.

Dragi dnevnik. V torek smo imeli občni zbor našega kluba. Sestanek je potekal v redu, dokler ni nekdo od staršev dal odličen predlog, da bi naše člane peljali na enotedenske priprave na Vrhe, kjer bi v slučaju, da bi bilo vreme ugodno, lahko nabirali borovnice in gobe, vsak dan odšli po največji strmini na Čemšeniško planino, šteli zvezde na nebu, jedli konzerve, v slučaju dežja pa bi obirali v mokrih šotorih iz naših otrok klope. Seveda bi dvakrat na dan intenzivno trenirali, glede na to, da na Vrheh ni telovadnice, bi to počeli v gozdu, saj se znajdemo. Z rokami bi lomili veje, z nogami pa preizkušali trdnost lubja na smrekah.

Vendar, dragi dnevnik, kot verjetno slutiš, se je ta dobra ideja v trenutku sesula kot hišica iz kart, ker se je oglasil neki bradonja (potem so mi povedali, da je to Kopušar, učitelj telovadbe na »eni šuli« v Hrastniku, ha – ha) in povedal, da njihovo planinsko društvo organizira taborjenje na Kolpi. Tam bo neki Robin Hood ali Viljem (kuga vem kaj že) en dan kazal streljanje z lokom (kot da tega ne bi znal že kot mulec!), kakšen dan naj bi se namakali v Kolpi, šli gledat eno podrtijo od grada, na Hrvaško šli gledat neko sotesko, en dan pa naj bi (ha, ha, dragi dnevnik, poslušaj to foro!) risali z barvicami in pisali spise. Noro res. Da pa bi starše naših otrok prepričal, jim je natrosil še nekaj o raftingu, jahanju konj, kolesarjenju, vse to lepo zapakiral, zavil v celofan in namesto mašnice naložil nekaj o dobri prehrani  in idiličnem prostoru. In dragi dnevnik, rezultat tega (če vprašaš mene, napihovanja)? Ta stari naših otrok so znoreli in zahtevali, da gredo njihovi otroci namesto na prijetne počitnice na Vrhe, v družbi nekih čudnih planincev iz Hrastnika (mama pravi, da v Hrastniku psi mahajo z repom gor in dol, ker za levo in desno nimajo prostora) in njihovih otrok kampirat ob »eksotično« reko Kolpo. Za znoret!

Petek, 20. 6. 1997, sestanek s Kopušarjem v pizzeriji Vrt.

Dragi dnevnik. Ne glede na vse moje pametne ugovore, sem bil prisiljen popustiti in se začeti dogovarjati s Kopušarjem (v nadaljevanju ga bom klical kar Miloš) o skupnem taborjenju. Dogovorila sva se za sestanek v pizzeriji Vrt, kjer sem ga čakal že pet minut pred dogovorjeno uro. Saj veš, da je točnost moja vrlina, poleg vseh drugih, ki jih ti že poznaš, o njih pa bova razpravljala v nadaljevanju, vendar ne preveč, ker je, kot veš, moja vrlina tudi skromnost.  Kje sva ostala? Aha, že vem. Čakam Miloša in zgodilo se je to, kar sem predvideval. Ob dogovorjeni uri ga ni bilo, zato sem po dolgih 15 sekundah čakanja odločno vstal od mize, se napotil proti izhodu (en Miloš pa mene že ne bo zajebaval in me pustil čakati!) ter se na vratih zaletel v Miloša. Potem pa, dragi dnevnik, saj lahko predvidevaš: »oprosti zaradi zamude in bla, bla, bla…« Nato pa je Miloš prišel na dan spravo barvo. Naložil mi je dela, da bom lahko cel teden skakal okrog. Pomisli, jaz bom moral »zrihtati« šotore za naše otroke. Zdaj pa res ne vem, ali nas je on povabil ali pa smo mi njega. Noro.

Sobota, 28. 6. 1997, avtobusna postaja Zagorje

Dragi dnevnik. Napočil je čas »tako zaželenega« odhoda na taborjenje. Na avtobusni postaji se je poleg mene zbralo 12 otrok iz našega kluba, od katerih so njihovi ambiciozni starši zahtevali, da se udeležijo taborjenja. Otroci so pod krinko vesele razposajenosti spretno skrivali svojo zaskrbljenost, kako bodo preživeli ta dolgočasni teden, ki je pred njimi (menda jih jaz že najbolje poznam in vem, kdaj so zaskrbljeni in kdaj so res veseli). Nato se je začelo mučno čakanje na prihod avtobusa s Hrastničani. Kdo ve, s kakšnim avtobusom se bodo pripeljali? (A majo še tistega na kulm?). Ob napovedani uri se je na avtobusno postajo pripeljal eleganten avtobus (merdžo), ki smo ga vsi občudovati. Nato se je naše trpeče čakanje nadaljevalo, ko je kar naenkrat iz avtobusa – merdžota izstopil Miloš (da bi ga…). Naši tastari so se pomenljivo spogledovali in si očitno mislili same lepe reči o naših kompanjonih iz Hrastnika. Ampak jaz sem že vedel, da se samo važijo (v resnici sem pričakoval, da nas bodo že na železniški postaji prestavili na lokalca, ampak dragi dnevnik, zgodilo se je nekaj še veliko boljšega, ha, ha…).

Na kratko. Starši so se ganljivo poslovili od svojih otrok (prav vam je, saj jih sami silite v nesrečo), meni pa so naročali. »Samo, pazi na mojega Primožka, saj je še tako majhen in nežen, pa rad se prehladi…« Ali pa: »Samo, pazi, da se bo naša Nina takoj obrisala, ko pride iz vode, je tako občutljiva, pa kaj naj pokliče domov.«

Seveda so vsi gledali, da so govorili dovolj glasno, da jih je slišal Miloš in ga zraven tako preteče gledali, da sem jim že mislil zabrusiti, naj raje njemu naravnost povejo, da naj gleda na njihove otroke, jaz pa bom ostal kar lepo doma, če mislijo, da grem z njihovo mularijo le zato, da jim bom pumpal gume. Vendar, dragi dnevnik, ker je ena mojih vrlin tudi dobra vzgoja, sem raje molčal in čakal ter dočakal.

Na avtobusu se je zgodilo ravno to, kar sem pričakoval. Hrastničani so sedeli zadaj (vedel sem, da bodo zasedli najboljša mesta!), naši pa so se, pametno, usedli na sredino in se delali, kot da na avtobusu ni nikogar. Ko sem na skrivaj pogledal po avtobusu, sem ugotovil, da hrastniški otroci zgledajo skoraj tako kot naši in da je vmes tudi nekaj deklet, za katere bi lahko dejal, da so kar luštne (vendar sem se takoj potolažil, da so, če so na videz luštne, sigurno trapaste). Na žalost tudi na odraslih, ki so spremljali te otroke, nisem mogel opaziti kaj nenavadnega. Malo me je tudi jezilo, ker se naši otroci niso znali primerno obnašati in so se proti koncu vožnje že poskušali nekaj pogovarjati s Hrastničani. Vendar, dragi dnevnik, listen veri kerfuli aj šud sej dis onli uons: Avtobus je crknu! Ha, ha, ha. Ta nov merdžo, ponos Hrastnika, nas je pripeljal na prizorišče našega taborjenja ob Kolpi (blizu Fare)  in spustil dušo. Vedel sem, da se bo nekaj zgodilo.

Ker pa vem, da nesreča nikoli ne pride sama, sem se ozrl na prizorišče našega taborjenja, kjer sem zagledal namesto nizke angleške travice, ki jo je staršem naših otrok sadil Miloš, največje polje kopriv, ki sem ga videl v svojem življenju. Če bi tam kampirali celo poletje, bi lahko vse dni, trikrat na dan, jedli špinačo. Resnici na ljubo je treba povedati (ena mojih vrlin, kot veš, dragi moj dnevnik, je tudi resnicoljubnost), da je bilo levo od tega polja kopriv pokošeno in so nam rekli, da lahko šotore postavimo tja in ne v koprive, ampak vseeno… Naš prvi dan je minil tako, da smo si postavili šotore, spet pa me je malo jezilo, da se naši otroci ne znajo držati skupaj, saj so pomagali Hrastničanom postavljati njihove šotore in kuhinjo, prav tako pa se Hrastničani niso znali držati zase in so hoteli nekaj pomagati našim, tako da je proti popoldnevu dobil kamp takšno obliko, da bi v njem lahko udobno preživel en mesec, ne pa le en teden (zadnjo pripombo bom pri prepisovanju prečrtal).

Naš tabor

Kosilo! Dragi dnevnik, ko bi naši starši to videli. Našim ubogim otrokom je bil za prvo kosilo obljubljen golaž, ki so ga skuhali že v Hrastniku. Golaž pa se je (tako so vsaj trdili, jaz pa še danes ne verjamem, da so ga sploh imeli s seboj) zaradi vročine pokvaril. Ko sem razmišljal, kako bi naše otroke rešil in jih na en način odpeljal kar domov, so kuharice privlekle od nekod potico in razne dobrote, ki so jih ponudile otrokom za kosilo. In dragi moj dnevnik, ne boš verjel! Otroci so planili in pojedli vse, kar je bilo na mizi, ko pa sem jih spraševal, če bi šli raje kar domov, so me pa nekam čudno gledali in se butali s komolci. Ne vem, kaj naj naredim.

Po kosilu nam je hrastniški Robin Hood začel kazati, kako se strelja z lokom. Čeprav me takšne stvari dolgočasijo in sem prepričan, da naše otroke tudi, so se, presenetljivo, okrog njega zbrali vsi otroci in komaj čakali, da pridejo na vrsto za streljanje in so prenehali, ko so zaradi teme izgubili vse puščice. Res ne vem, kaj vidijo na tem streljanju. Sam bom šel streljat z lokom le v primeru, da bom ciljal v jabolko, ki ga bo na glavi držal Miloš.

Vodstvo tabora na večernem posvetu

Nedelja, 29. 6. 1997

Dragi dnevnik. Čeprav nerad, moram priznati, da je tale Robin Hood kar dober. Kje so ga le staknili tile Hrastničani? Tudi življenje v kampu se je nekam uredilo, vendar pa so bila vsa moja prizadevanja, da bi se naši otroci zadrževali stran od Hrastničanov, zaman, saj so bili le-ti vse več skupna vej. Tako sem tudi sam prisiljen poiskati družbo v šotoru, kjer se zadržuje vodstvo tabora in se seznaniti z Branetom in Zdravkom ter našimi tremi kuharicami. Ko jih na skrivaj opazujem, vidim, da imajo polne roke dela s pripravo hrane in organizacijo življenja v taboru. Vse poteka gladko. To monotono dogajanje je popestril prihod moje žlahte v kamp. Skupaj z njimi in otroci smo odšli popoldan na kopanje v Kolpo.

Z organizacijo kopanja so se naši gostitelji iz Hrastnika spet imenitno izkazali. Da smo prišli do plaže, smo morali prebresti deročo Kolpo, ki je bila tako mrzla, da bi se v njej lahko kopali le pingvini. Tu  moram na žalost omeniti črno (v bistvu je  rdeča) ovco, ki je prišla z nami iz Zagorja. Naša Katja, ki se je metala po vodi, ki je imela temperaturo kot »vaser lajtnga«, kot bi bila v Čateških Toplicah.

Bil sem prepričan, da se bodo vsi naši otroci prehladili in bomo v ponedeljek že lepo doma. Spet napaka! Otroci so zadovoljno popapcali večerjo, ki nas je v kampu že čakala (dragi dnevnik, tu moram pohvaliti eno redkih dobrih stvari tabora, naše kuharice, za katere kar ne morem verjeti, da so iz Hrastnika, skoraj prepričan sem, da imajo vsaj žlahto v Zagorju) ter veselo rogovili v šotorih do enih zjutraj. Prvi pa so vstali (o groza!) že ob pol šestih.Ko pridem domov, bom potreboval teden dni dopusta, da se spoćijem.

Dragi dnevnik. Tu moram omeniti še dogodek, ki je tako rekoč rešil dogajanje prvega dne v taboru. To je bil vrhunski prikaz borilnih veščin, znanih pod imenom Pon-Do-Kwan, pod mojim vodstvom. Na žalost sem ugotovil, da je prikaz te enkratne tehnike z zanimanjem spremljala množica kuharic, ki so bile najbolj navdušene, ko me je Primož prijel za vrat, treščil na gobec in vrgel prek rame tako, da se pet minut nisem mogel pobrati. Tudi Pon-Do-Kwan ni več tisto, kar je bil.

Poučen prikaz borilnih veščin v taboru

Ponedeljek, 30. 6. 1997

Dragi dnevnik. Monotonija se nadaljuje. Miloš ne ve, kaj bi počel z nami, zato nas pošlje na kolesa in usmeri v nemirno Hrvaško. Po njegovih informacijah naj bi po petih kilometrih lepe vožnje do Fare in naslednjih dveh kilometrih do meje zapustili rodno domovino in se podali v svet čudovitih sotesk in kanjonov Hrvaške (po mojem je po pomoti bral prospekt blejskega Vintgarja, kajti njegov opis lepot je bil precej podoben).

Do meje s Hrvaško je bilo vse po pričakovanjih. Naš odločen nastop pred cariniki na naši in hrvaški meji je uredil prestop meje po hitrem postopku, na vprašanja o našem končnem cilju pa so se hrvaški cariniki le nemočno spogledovali in gledali na naše bicikle, kje imamo pritrjene motorčke. Po treh kilometrih vožnje se je pričelo zložno potiskanje koles za balanco v hrib, ki je trajalo kar precej časa. Ko smo se po dolgem času naveličali opazovati lepote hrvaškega asfalta ob potiskanju bicikla, smo se odločili za vrnitev. Bil je lep kolesarski izlet.

Dragi dnevnik, sedaj bi ti pa rad zaupal dogodek, ki bi ga najraje zamolčal, vendar veš, da si ti moj edini prijatelj in ti tega ne morem storiti. Vedel sem, da so Hrastničani zviti, vendar nisem bil dovolj pripravljen na njihove zvijače. Popoldan so nam napovedali tekmo v odbojki. Bil sem selektor naše reprezentance in sem nasprotnike kar precej zafrkaval, saj sem računal, da bo za nas igral Žiga, ki pa se je izkazal za izdajalca in je igral za Hrastnik. Na drugi strani je bil selektor Brane, ki sem ga imel skoraj že za prijatelja, saj se je obnašal do mene kar prijazno in kdaj pa kdaj kaj pomagal in naredil še kakšno stvar, da me je spravil na limance. Na kratko: reprezentanca Zagorja se je zbrala, Goran nas je slikal s fotoaparatom, film pa je imel v šotoru, kazali smo jezik nasprotnikom, zafrkaval sem Braneta, zmagali prvo igro in še bolj jezikali, nato pa gladko dvakrat izgubili. Najraje bi šel kar domov k mamici, ampak je na žalost na dopustu. Hkrati pa me skrbi, ker mi je prišlo na ušesa, da ima Brane menda prste vmes tudi pri nekakšnem krščevanju, ki nas še čaka.

Da pa opravičim naš poraz v odbojki, pa moram povedati, da so Hrastničani goljufali, saj je zanje igral profesionalec. To je bil res lep primerek profesionane odbojkašice (geštel, faca, etc. za pet!), ki pa je bila neverjetno nevzgojena in nesramna, saj je žogo pošiljala vedno tja, kjer ni bilo nobenega našega tekmovalca ali pa k Piksiju, ki o odbojki nima pojma.

Dragi dnevnik. Rad bi ti omenil tudi mojega novega prijatelja Zorana, ki skrbi, da imamo v taboru vedno vse, kar potrebujemo, vendar moram priznati, da mu ne zaupam najbolj, saj imam s Hrastničani slabe izkušnje. 

Izlet s kolesi v »nemirno Hrvaško«

Torek, 1. 7. 1997

Dragi dnevnik. To pot je domišljija za izlete Milošu delovala neverjetno ustvarjalno. Namesto da bi šli s kolesi levo od kampa (proti Fari), smo se odločili, da gremo s kolesi na desno. Vendar se je ta poteza izkazala za neverjetno modro, saj so otroci odkrili bufet, kjer so bile lučke za 100 tolarjev cenejše kot v bufetu levo od kampa. Mimogrede nas je pognal še na grad Kostel, ki se je izkazal z imenitnimi ruševinami.

Vseeno je bil torek poseben dan. Ker je v ponedeljek ponoči deževalo, sta Primož in Tibor naredila v svoj šotor luknje, tako da je pričela teči voda na spečo Katjo. Nato sta jo kot prava džentlemena zbudila in jo rešila, preden se je utopila, nagovorila tri naivne deklice iz sosednjega šotora, da so jih vzele pod streho (da bi šli v šotor, kjer so spali Piksi, Klemen in Tomaž se baje nista spomnila). Nato pa so družno prespali (ne meni tra-la-la) noč v šotoru za tri (če mi sledite, bilo jih je šest).

Vendar pravica nikoli ne spi. Ko je Primož prišel zjutraj v svoj šotor, je zagledal kačo (modrasa), ki se je pred njim skril v njegove spodnjice. To je bilo za kačo usodno, saj je kljub hitri intervenciji, da bi jo rešili iz pasti (vedeti moraš, da smo bili v kampu že četrti dan), kača zaradi zadušitve umrla. Dragi dnevnik, če se prav spomnim, ni Miloš našim staršem nič omenjal spanja s kačami.

Naše taborjenje postaja vse bolj zanimivo in me vse bolj spominja na film Petek trinajstega, drugi del.

Dragi dnevnik.  Še en dogodek je zaznamoval današnji dan. Rodili smo. Mislim, brat je rodil. Ne, njegova žena je rodila mojega vnuka, mislim nečaka Lovra. Cel dan sem se obnašal kot najbolj nervozen foter. S kolesom sem dirkal od telefona na Žagi do telefona na Fari, da bi čimprej izvedel, ali smo rodili in čimprej prekinil z obljubo, da v taboru ne bom pil vina ali piva. Otrok zaradi mene že ne bo jecljal.

Sreda, 2. 6. 1997

Dragi dnevnik. Danes se je zgodilo spet nekaj čisto novega zame. Peljali so nas s kolesi čisto blizu tabora na prosto plezanje (mimogrede, števec na kolesu nam je pokazal 10 kilometrov in od tega 5 kilometrov makadama v hrib in pol ure peš hoje v 90 % hrib). Naši inštruktorji so nas poučili, da moramo nositi pri plezanju čelade, kar so nam demonstrirali tako, da so na glavah nosili rjuhe kukar Arafat. Nism čist šteku. Hkrati pa so nas plašili in nam valili skale, ki bi z lahkoto sploščile njihove čelade, pa še naše trde butice. Sam sem spet deloval zelo premeteno, saj smo plezali na dveh smereh. Na eni se je kar trlo plezalcev, druga, ta lažja, pa je bila osamljena. Hitro sem splezal po tisti, ki je bila prosta, ko nihče ni gledal, nato pa sem jim naložil o neprehodnosti stene. Seveda tudi slučajno nisem šel plezat na tisto, kjer so plezali ostali, drugi pa tudi niso preveč preizkušali v »moji« steni, saj sem prepričljivo lagal, da je zanje pretežka.

Pot po neprehodni džungli dolenjske

Ko smo prišli v kamp, se je začelo običajno dolgočasno popoldne. Otroci so morali pisati spise o tem, kaj so v taboru doživeli, nato pa smo z reprezentanco mulcev tovariši izgubili tekmo v odbojki. Ta poraz je bil nameren, saj je nesprejemljivo, da starejši vedno zmagajo. Plezalcem iz Ribnice, ki so nas učili plezanja, pa smo Zagorjani pokazali naše borilne veščine. Tako smo Zagorjani rešili še en dolgočasen dan v taboru, ki so ga Katja, Tibor in Primož zaznamovali tako, da celo noč niso spali. Jaz pa pišem tebi, dragi dnevnik, o dogodkih v kampu, kjer se, kot vidiš, ne dogaja nič zanimivega.

Tako so preživeli noč

Četrtek, 3.6. 1997

Dragi dnevnik. To je bil dan, ki so ga naši otroci najbolj čakali, saj smo imeli v načrtu rafting, jahanje in tenis. Vsi smo vstali že zelo zgodaj, razen Katje, Primoža in Tiborja, ki jim ni bilo potrebno vstati, ker so bili celo noč budni in se s kolesi odpravili na 28 kilometrov dolgo pot v Osilnico. Kolesarjenje je bilo organizirano v stilu Giro di Italia, saj nas je Zdravko spremljal z avtom in spretno popravljal naša kolesa, v njegovem avtu pa so izmenično počivali kolesarji, ki so bili utrujeni. Ko smo prišli v Osilnico, smo kolesa pustili pri gostilni Kovač, kjer so nam dali opremo za rafting (obleko, rešilni jopič in čelado), tako da smo bili podobni Marsovcem. Nato smo se odpravili na 8 kilometrov dolgo pot po reki Kolpi. Imel sem srečo, da sem šel v raft za devet oseb, ki ga je vodil izkušen veslač. Na našem raftu je bilo poleg mene še sedem deklet, ki jih je voznik čolna počasi, eno po eno, metal v mrzlo Kolpo (kako lepo je bilo poslušati njihovo vreščanje, ko so padale v mrzlo vodo). Mene ob tolikšnem številu deklet na čolnu, razumljivo, ni imel veselja metati v vodo, tako da sem se lepo suh pripeljal na prvo počivališče. Tu pa so »stopili na sceno« moji »novi prijatelji« iz  Hrastnika. Iz čiste nevoščljivosti, da sem se tako lepo in suh pripeljal na kopno, so me zagrabili tako, da mi ni pomagal noben Pon-Do-Kwan in me v zadovoljstvo vseh otrok (z grozo sem opazil, da so navdušeno navijali tudi vsi Zagorjani) vrgli v ledeno mrzlo Kolpo. Jaz bi šel najraje kar domov.

Ko smo se ponovno vkrcali v čolne, me je čakalo novo razočaranje. Moje mesto v čolnu je zasedel Primož, tako da sem moral v čoln, ki sta ga upravljala Tibor in Piksi. Imeli smo tudi to smolo, da je imel čoln v okvari krmilni mehanizem, tako da smo se večji del poti vozili vzvratno ter izmenično vlekli čoln iz grmovja na slovenski in hrvaški strani. Za konec pa smo se še prevrnili. Če pridem še kdaj na suho, moja noga ne bo več stopila v raft (vsaj ne v tistega, v katerem se bosta vozila Tibor in Piksi).

Ko smo prišli na suho, so nas naložili v kombi in odpeljali nazaj v gostilno na kosilo. V kombiju pa sem ugotovil, zakaj smo dobili čelade in zaščitne jopiče, saj so nas v kombi na osem oseb kot sardine naložili petindvajset. Po kosilu smo igrali tenis, kjer sta nam Brane in Zdravko demonstrirala vrhunsko tehniko in si izmenjala nešteto  natančno usmerjenih žogic, ki sem jih jaz nato iskal za igriščem v krompirju (mimogrede, igrišče je bilo zamreženo s 5 metrov visoko ograjo). Nato so nam pripeljali še konja, kije potrpežljivo prenašal naše jahače.

V popolni bojni opremi za rafting

Ob 7. uri smo se s kolesi odpravili nazaj v tabor. Dragi dnevnik. Tukaj pa sem pričakoval, da bodo tokrat otroci pokazali nekaj odločnosti, se uprli in zahtevali nazaj v kamp prevoz z avtobusom. Sam sem bil že kar pošteno utrujeno od aktivnosti celega dneva in bi jih takoj podprl. Moja predvidevanja so se spet izkazala za napačna, saj so se otroci zavihteli na kolesa in se pognali proti taboru, da sem jim komaj sledil. Med potjo proti taboru sem sam pri sebi ugotavljal, od kje imajo otroci kar naenkrat toliko energije, da brez težav prekolesarijo preko 50 kilometrov, ko pa sem na lastne oči videl, da so se prvi dan, ko smo se peljali v 5 kilometrov oddaljeno Faro, nekateri komaj pripeljali nazaj. Zdi se mi, dragi dnevnik, da počasi razumem, zakaj nas je Miloš vsak dan priganjal na kolesa, tek in hojo. Mislim, da so tile Hrastničani kar face.

V taboru so nas naše dobre kuharice pred večerjo postregle s toplim jabolčnim zavitkom.

Danes se je prvič zgodilo, da se je v kampu ob polnoči slišali le šumenje listja in žuborenje Kolpe.

Petek, 4. 7. 1997

Dragi dnevnik. Danes se nam je obetal najbolj dolgočasen dan v taboru, saj je bilo po programu načrtovano risanje. Ti se verjetno še spomniš, kako rad sem risal, ko sem bil majhen, saj me je morala moja mama vleči v vrtec za ušesa, ker so nam napovedali, da bomo risali hruške, jaz pa sem znal risati le jabolka. Glede na to, da pa je to zadnji dan v tem dolgočasnem taboru, sem se pa z risanjem kar nekako sprijaznil (mama, saj prideš v soboto po mene na postajo, prosim).

Mentor tega dneva je bil gospod Vid, ki je imel,  kot vsi Hrastničani, spet aduta v rokavu. Najprej smo šli v kolesi na Faro, kjer nas je Vid odpeljal v umetniško delavnico, ki jo je vodil kipar Jakov Brdar. Dragi dnevnik, če mene vprašaš, bi jaz trikrat premislil, preden bi otroke pripeljal k njemu, saj je izgledal kot Bedanec, njegov tabor pa je bil pospravljen kot moj šotor (prijatelj Brane mi je povedal, da je takšen, kot bi vanj padla bomba). Ko pa je Jakov začel govoriti in kazati otrokom (in meni) umetnost oblikovanja z glino, sem ugotovil, da se bo še ena štruca zarečenega kruha znašla v mojem želodcu.  Na koncu njegove razlage smo bili vsi umazani od gline, nekaj se nas je pa z njim dogovorilo, da pridemo nazaj v tabor k njemu risat. Ko nam je Vid razdelil slikarski pribor, smo se Nina, Katja, Maja, Sabina, Tibor in jaz vrnili v tabor Jakova, kjer smo začeli ustvarjati naše umetnije. Naše risanje je spremljala čudovita glasba, ki je prihajala iz radia, obešenega nekje med  vejami dreves. Vse to čarobno vzdušje je dopolnila mirno tekoča Kolpa, toplo sonce in neverjetno vzdušje v taboru, kjer so kar po tleh ležali kipi, nedokončane risbe in podobe iz gline. Kipar Jakov pa se je veselo muzal, ko nas je gledal, ko smo pacali po naših risbah. To vzdušje nas je tako prevzelo, da smo pozabili na uro in so morali priti po nas, da smo odšli v tabor na kosilo.

Dragi dnevnik. Po kosilu nas je čakalo to, česar sem se bal že od prvega dne, ko mi je mimogrede prišlo na ušesa nekaj o krščevanju. Brane je medtem, ko smo mi risali, v taboru spletel iz vrvi pletenico, ki jo je namočil v vino. Nato so nas posedli na klopi, stare člane tega tabora (kozle) na eno stran in tiste, ki smo bili v taboru prvič (kozličke) na drugo stran. Miloš je bil vodja krščevanja in je bil oblečen kot Zeleni Jurij.

Za zapisnikarja je bil zadolžen Vid, za rablja, ki je opletal s korobačem, pa (o, groza) Brane. Da se vse to ne bi pozabilo, je dogodek  na kamero beležil naš Zdravko.    

Miloš nam je na začetku naredil pretresljiv nagovor, pri katerem so mi stopile solze v oči (od strahu za mojo rit), nato pa je klical k mizi vsakega kozlička, mu zastavil enostavno vprašanje iz vsakdanjega življenja (na katerega pa ni bilo šans, da bi pravilno odgovoril), nato pa za kazen, ker so bili odgovori seveda vsi po vrsti napačni, naložil kozličku najmanj tri udarce po ritki. To kazen pa je z vidnim veseljem opravljal Brane, ki je bil malo bolan, vendar si niti slučajno ni pustil vzeti tega zadovoljstva in nas je vse po vrsti lepo premlatil. Po batinah smo dobili še nova imena, za nameček pa smo morali odigrati še pravljico o Rdeči kapici in Sneguljčici. Po krstu je Vid otvoril razstavo risb, ki smo jih narisali dopoldan, večer pa smo zaključili ob dveh zjutraj ob pikniku in petjem (dretjem) ob tabornem ognju.

Sobota, 6. 7. 1997

Dragi dnevnik. Prišel je zadnji dan našega taborjenja. Kot vse dni, sem se tudi danes prebudil brez težav ob 6. uri. Jutro ni kazalo, da se bo spremenilo v moj popoln poraz. takoj po zajtrku smo pričeli s pospravljanjem tabora, ki ga je zmotil prvi dež, odkar smo prišli na Kolpo. Lepo nam je namočil naše šotore, tako da smo morali pospraviti mokre. Prišel je avtobus iz Hrastnika (ni bil ta nov merdžo).

Ob dogovorjeni uri je prišel tudi tovornjak iz Hrastnika, ob njegovem prihodu sem skušal biti duhovit in sem ustrašil Miloša, češ da tovornjaka iz Zagorja danes ne bo. Veselo sem se nasmejal, ko sem videl, da sem ga prestrašil in nadaljeval s pospravljanjem tabora. O, kaj bi dal za to, da bi prej držal faflo! Hrastniški tovornjak je bil že naložen, medtem ko našega ni bilo od nikoder. Hodil sem po taboru kot lev v kletki, Hrastničani pa so me gledali. Kar čutil sem, da bi me kdo rad malo pobaral, kako pa kaj vaša organizacija prevozov, ko sem bil pa prejšnje dni tako pameten in sem jih zafrkaval glede njihovega avtobusa. Vendar so bili iz strahu, da bi me ne zadel fršlok, raje tiho. Po uri in pol čakanja so se Hrastničani odločili in naložili tudi našo robo na tovornjak (še danes ne vem, kako je Zdravko znal vso tisto ropotijo zložiti na en tovornjak), zaprli stranico, začeli cerado in – zagledali tovornjak iz Zagorja. Dragi dnevnik, na tem mestu bom napisal nekaj pikic …….., na katere kar sam postavi grde besede, ki sem jih izrekel, ko sem videl tovornjak.

Dragi dnevnik. Ne bo ti na dolgo in široko opisoval še mojega zadnjega in odločilnega poraza, ki sem ga doživel, ko sem kot zadnji stopil na avtobus. Namesto, da bi vsi otroci iz Zagorja sedeli skupaj in pustili Hrastničane same (avtobus je bil dovolj velik, da bi lahko sedel vsak sam), so bili vsi otroci (kot ovce) na kupu in se veselo pogovarjali. Na uho mi je prišlo, da se pogovarjajo nekaj o tem, kam gremo pa drugo leto skupaj?

Vožnja domov je minila hitro, ustavili smo se še v gostilni v Kočevju, kjer imajo poleg živalskega vrta (v njem sta dva medveda, noj, koze, pav in kaj vem kaj še vse), tudi sadne kupe, ki so jih naši Hrastničani naročili za vse otroke.

Nedelja, 7. 7. 1997

Dragi dnevnik, tako kot cel teden, sem se tudi danes z lahkoto prebudil ob šesti uri. Vem, da to lahko prebujanje zjutraj ne bo trajalo dolgo, saj bom moral že v ponedeljek spet v službo. Vendar sta danes moja glava in srce tako polna sreče in veselja, da nočem več spati in želim buden preživljati vsak trenutek tega dne. Teh čudovitih otrok in odraslih, s katerimi sem preživel ta prekrasen teden, res ne vidim, vendar, kot zaprem oči, v mislih slišim žuborenje Kolpe, čutim prebujanje gozda in ptic in slišim vesele glasove otrok.

Dragi dnevnik. V tem tednu sem doživel toliko čudovitih stvari in bil skupaj z ljudmi, s katerimi sem si vedno želel biti. Prosim tudi tebe, dobri duh, pazi na vse te otroke in odrasle, na vse skupaj in vsakega posebej, da se bomo še kdaj videli in jim pomagaj, da bodo srečni.

Danes grem v bolnico v Trbovlje. Tam bom videl Lovra. Prav zanima me, kakšen je. Želim mu, da bi bil srečen.

Lovro