KAKO SMO OSVOJILI KANADO (IN OKOLICO)

Potopis o gostovanju KBV Pon Do Kwan Zagorje v Kanadi

Potovanja v daljne dežele. Ali niso to sanje vseh nas? Ne glede na to, da je svet postal z uvedbo interneta, »globalna vas«, pa je vsak odhod »navadnega« zagorjana »čez lužo«, dogodek, ki zbudi domišljijo vsaj nevoščljive žlahte. Le kje je dobil denar? (delnice, mamila, do poslanec?….). Bilo bi precej bolje, če bi si končno kupil nove čevlje ali pa kakšen nov CD, saj me že bolijo ušesa, ker vedno, ko pridem na obisk poslušam neke hipije iz vudstoka. On pravi da je to kul in da kaj takega »ta mladi« ne znajo več, meni pa bi bilo precej bolje, če bi slišal ta nove Frajkincerje, za katere pa očitno nima denarja.

Ne glede na vse napisano, se je zgodilo. Leto pred dvajsetim mednarodnim turnirjem v kikboksu, ki bo v Zagorju prihodnje leto, (če bodo zvezde stale tako kot do sedaj, v kar pa smo prepričani), so člani Kluba borilnih veščin Pon Do Kwan Zagorje, v nadaljevanju KBV Zagorje, (seveda s pomočjo sponzorjev, ki smo ji prosili zato in smo jim neizmerno hvaležni, ne bomo pa jih imenovali, saj pravijo, da je to za takšno rubriko neprimerna reklama) odšli na veliko tekmovanje v Laval v Kanadi.

Laval je nekakšno predmestje Montreala. (podobno kot Kisovec Zagorju, res pa je, da ima nekaj več prebivalcev).  Do Monterala je, če ni preveč prometa približno tri četrt ure.

V KBV Zagorje na žalost (ali pa k sreči), nimamo denarja, da bi našim tekmovalcem plačevali, da tekmujejo. S pomočjo sponzorjev jim lahko pokrivamo le stroške prijavnin za tekmovanja, prevoz in prenočišče, če tekmujemo v tujini. Naši člani vedo, v kakšnem položaju je, glede na druge športe, disciplina, ki jo trenirajo, zato so običajno zadovoljni s tem, kar jim nudi klub. Poznajo tudi razmere v večini drugih klubov borilnih veščin v Sloveniji, ki  plačujejo trenerjem velike zneske, tekmovalci pa si morajo plačevati vse stroške, povezane s tekmovanji sami.

V klubu želimo nadaljevati s tem, kar nam je želel v naše »trde buče« vbiti naš (sam pravi da bivši trener in sedanji mentor), Alojz Miklavčič, da je delo z mladino nekaj najpomembnejšega na svetu. (vsak šport, s katerim se ukvarjajo mladi in jih zaposli v telovadnicah, ne pa v lokalih), je vreden več kot zlato, mu je dejala županja mesta v Nemčiji, kjer je vodil klub. Tega nas je učil tudi doma.

V klubu se zavedamo, da se lahko našim članom, za njihovo prizadevno treniranje oddolžimo le tako, da z njimi resno in pošteno delamo, naš cilj pa je, da jim ponudimo še nekaj več. Tako smo prišli do tega, da se našim tekmovalcem za njihove uspešne nastope oddolžimo tako, da jih odpeljemo na tekmovanja v deželo, ki jih mogoče ne bodo nikoli obiskali, če bi ne trenirali pri nas. Vodstvo kluba je na različnih krajih iskalo in nato preverjalo informacije, katerega tekmovanja v tujini bi se bilo vredno udeležiti. Po terminih, ki smo jih imeli na voljo in po informacijah, ki smo jih dobili, nam je najbolj ustrezalo tekmovanje v Kanadi. Lokacija je bila tudi dovolj privlačna, zato smo se odločili:

KANADA – LAVAL

Odhod iz letališča v Parizu

Po cenovni najbolj ugodni različici bi šli na pot v ponedeljek zjutraj in se vrnili domov naslednji ponedeljek popoldan. Vsi člani kluba so bili navdušeni, v načrtu pa so imeli, da bi med prostimi dnevi obiskali še New York in Niagarske slapove. Tekmovalci pa na pot niso želeli brez trenerja, ki smo ga, zaradi zmanjšanja stroškov iz potovalnega načrta črtali. Na vztrajanje tekmovalcev, pa se je vodstvo kluba odločilo, da pošlje na pot še trenerja. Na pot naj bi šel Samo, ki pa bi šel z njimi le pod pogojem, da se potovanje podaljša vsaj še za en vikend, saj bi se, po njegovem mnenju, tako dolgo potovanje ne izplačalo. (»grem že raje na tekmo na Izlake in nato na pivo, kot pa za en teden v Kanado – potovanje dva dni, tekmovanje tri dni, počitek, kdaj pa New York, Niagara, vas vprašam?«) Po dolgem posvetu z vodstvom kluba, ki nam je dokazovalo, da bi nas podaljšanje potovanja spravilo v rdeče številke, smo se odločili, da stroške za dodatne dni krijemo sami. Hura! Gremo!

PETEK: BRNIK-PARIZ-MONTREAL

15.11.2002, velik dan za nas, komaj omembe vreden za človeštvo, smo se na letališču Brnik znašli Igor Kalšek, Primož in Andrej Bračič, Klemen Juvan in Saša Stojanovič – tekmovalci in Samo Bašelj – trener, ki jim je stroške poleta in hotela plačal klub, član uprave kluba Alen Vozelj ter Tea Dragar, ki sta si vse stroške plačala sama. Še vedno nismo bili prepričani, če ne sanjamo in da bo zvonila ura za službo, šolo…

Potovanje se je začelo »obetavno«. V avtu smo pozabili torbo z vsemi turističnimi vodnik, darili za gostitelje in knjigami. K sreči obstajajo mobiteli, ki pa ga je imel naš voznik na letališče Nina, vklopljenega na »vibro« in položenega na sedež sopotnika, da bi jo ne motil, ko je v zasanjani vožnji domov, na vso glasnost poslušala nežno glasbo Eminena. Tako jo je moral naš drugi šofer Staša, v stilu Šumaherja loviti na poti domov, jo prehiteti in usmeriti nazaj na letališče.

Od tu naprej nam je šlo vse »kot po žnorci«, če pozabimo, da so cesto med Ljubljano in Parizom očitni pozabili asfaltirati, ali pa smo šli po obvoznici, saj smo morali biti ves čas privezani, tako je treslo letalo.

V Montrealu so nas na letališču pričakali naši gostitelji iz Lavala, ki so nas odpeljali v  hotel, nato pa smo šli skupaj še na pijačo. Kmalu smo se opravičili, ker smo zgodaj zjutraj želeli na pot v New York. Dogovorili smo se, da jih pokličemo takoj, ko se vrnemo nazaj. Obljubili so nam, da nam pred tekmovanjem organizirajo trening, da ne bomo preveč »zarjaveli«, ker bomo teden dni brez treninga.

SOBOTA: AMERIKA, NEW YORK

16.11.2002. Vstali smo ob pol štirih in se odpeljali proti New Yorku. Vozil je Alen, ki je na svoje stroške najel vozilo, stroške bencina in cestnin pa smo si delili. Zgodaj zjutraj smo prišli na mejo z ZDA. Pred leti smo se posmehovali Čehom in drugim »za železno zaveso«, ki so komplicirali na meji. Sedaj se to dogaja tukaj. Kanadčani so nas opozorili, da lahko čakamo na meji uro, vendar smo še dlje, čeprav pred nami ni bilo več kot dvajset vozil. Za pravo radost v avtu pa je poskrbel carinik, ki nas je klical po imenih. Verjetno še danes razmišlja, kaj je povzročilo takšen smeh, ko je poklical našo deklico Teo. (za tiste, ki ne znate angleško: Tea pomeni čaj).Nato smo morali izpolniti še posebne formularje in plačati po 6 dolarjev. Dobrodošli v ZDA.

Za nas je bilo zanimivo vse. Vožnja po ravni avtocesti, kjer je kar močno snežilo, dolgi tovornjaki, ki smo jih gledali le v filmih, policaji, ki so nenehno patruljirali in lovili prehitre voznike….Približno sto milj pred New Yorkom pa zagledamo tablo WOODSTOCK, 9 milj. Srce je kar zaigralo v ritmih »flower power«. »Fantje gremo v Woodstock«, je padel predlog.

Seveda se je takoj pojavilo vprašanje, kaj je tam tako zanimivega. Ko smo razčistili, da se je tam zgodil eden najbolj znanih festivalov rock glasbe, so bili vsi zato, da gremo pogledat, kje je bilo to. Kmalu smo se pripeljali do table z imenom mesta, ki smo ga iskali. Vedeli smo, da je bil festival na neki farmi, zato še nismo bili preveč razočarani, ko smo prevozili mesto in nismo našli nič, kar bi spominjalo na ta dogodek. Zato smo ustavili na bencinski črpalki, kjer smo povprašali gospoda primernih let in ustrezno dolgih las, kje je bil festival. Vedeli smo, da bo ta gospod vedel. In je res vedel: festival je bil 50 milj naprej, Woodstock pa se imenuje zato, ker je bil organizator od tukaj. »Hvala in nasvidenje, dragi sopotniki v avtu, v skupno dobro pa bo, če tega dogodka ne bi omenjali v javnosti«.

V New York sta nas Alen in Andrej (ki je Alena zanesljivo usmerjal po cestah) pripeljala, kot da bi se tu rodila. Prvi možni odcep v mesto, (obvoznica je peljala okrog in bi šli lahko po avtocesti), in se pripeljali naravnost v Bronx. Cel dan smo v vodniku prebirali, da je bolje, če se tega predela izogibaš. Vendar poti nazaj ni bilo. Ko smo pripeljali iz Bronxsa smo si malo oddahnili, vendar ne za dolgo. Harlem. Še en pogled v vodnik, čeprav smo bili prepričani, da vemo kaj piše: Tudi tega predela se je bolje izogibati. Ja Alen in Andrej. Res sta spretna turistična vodiča in izgleda, da bomo veliko videli, vendar se zna zgoditi, da se bomo borili še preden pridemo nazaj v Montreal, tepeni pa bomo preden razložimo tem Američanom, da smo ekipni državni prvaki v kikboksu v Sloveniji.

Počasi smo se po gostem prometu srečno prebijali v center na Manhattan. Ni nam bilo žal, da smo se dolgo vozili po mestu, saj smo tako začutili kako utripa mesto, ki je urejeno res enkratno. Ulice (streets) so označene z zaporednimi številkami in se križajo z avenijami, ki so prav tako označene z zaporednimi številkami, tako da se je s karto skoraj nemogoče izgubiti. Pripeljali smo se pred hotel, ki smo ga izbrali po vodniku. Alen je zbarantal za nižjo ceno, saj so nekateri hoteli ob vikendih, ko poslovneži zapustijo mesto, bistveno cenejši. Nekaj težav smo imeli s strežnikom, ki nas je spremil v sobo in ni bil zadovoljen z višino napitnine, ki jo je od nas pričakoval. (nasploh smo imeli s temi napitninami težave. Očitno je, da je v Ameriki le denar tisto, kar ti daje moč in ugled. Vsi od tebe pričakujejo denar: strežaj, natakar, fantje v garažah… Še, ko smo šli na ogled cerkve, smo dobili v roke vabilo za nedeljsko mašo, kjer so obveščali, da se bo med mašo dvakrat pobiral denar in da naj bodo ljudje darežljivi. Če nimaš denarja, je očitno bolje da v Ameriki sploh ne greš nikamor. Upam, da pri nas še ne bo kmalu tako, čeprav pa se bojim, da gremo tudi pri nas v to smer).

Ko smo se nastanili v hotelu smo se zapodili po mestu. Šli smo do Rocfeller Centra, naprej do Grand Central Station, United Nations in se pred odhodom v hotel ustavili še v lepi cerkvi Sv. Patricka. Prvi dan v NYC je na nas naredil velik vtis. Vendar so bili občutki mešani. Visoke stavbe, blišč in bogastvo na eni strani ter borba za preživetje, berači in obup na drugi strani. Vse na nekaj korakih. Je to res tista obljubljena dežela?

NEDELJA V NYC.

Na trajektu, pred kipom Svobode

Zgodaj smo se podali v mesto. Na podzemski smo kupili celodnevno karto za štiri dolarje, nato pa skušali ujeti vlak za smer, ki smo si jo izbrali. Po dveh neuspelih poskusih, da bi sedli na pravi vlak (vsak od nas je imel namreč svojo napačno razlago, kako vozijo vlaki), smo se odločili za »glas ljudstva« in se pustili podučiti domačinu, kako vozijo vlaki. Z načrtom v roki in ko ti to nekdo razloži, res ni težko. Poznat moraš le barve in vedeti ali želiš v spodnji ali zgornji konec mesta (uptown ali downtown).

Peljali smo se v pristanišče, od koder vsako uro pelje trajekt na Staten Island. Ta trajekt je zelo priljubljen med turisti, saj te med sezono za 50 centov pelje mimo kipa svobode, s trajekta pa se ponuja čudovit pogled na spodnji Manhattan, Brooklyinski most… Trajekt pa je bil v tem času brezplačen, zato se je v spodnjih prostorih kar trlo revežev, ki so se na toplem vozili sem in tja in jih ni pogled na New York nič zanimal.

Ko smo prišli nazaj na kopno, smo se peš podali do borze, s katere so ob njenem zlomu leta 1929 (na »črni torek«), skakali čez noč obubožani trgovci. Pot nas je vodila do mesta, kjer sta stala velika dvojčka. Ko smo zagledali tisto praznino med stolpnicami, nam je nehote zastal korak. Kljub veliki množici, ki je stala ob ograji, ki je preprečevala dostop, smo imeli občutek, da tu vlada smrtna tišina. Na ograji, ki je obdajala cerkev v bližini, pa je bilo razobešenih na tisoče majic, kap, zastav, rož, igrač… Vse to je opozarjalo, da 11. septembra 2001 ne bo mogoče kmalu pozabiti. V cerkvi je bila razstava posvečena reševalcem in žrtvam in smo si jo ogledali.

Naše pohajkovanje smo nadaljevali do kitajske četrti, kjer smo šli na kosilo. Nato smo šli z metrojem do Centralnega parka, kamor pa nismo šli, saj je preveč deževalo. Tu smo dobili dokaz, da imajo Američani res občutek za dober posel: na izhodu iz metroja je domačin po 15 dolarjev prodajal dežnike, kakršne si hotel. Lahko verjamete na besedo: biznis je cvetel.

PONEDELJEK: NIAGARSKI SLAPOVI

Niagarski slapovi

Tako kot smo se brez težav pripeljali v NYC, smo se iz njega, ob štirih zjutraj odpeljali. Na poti smo spet imeli sneg in dež, tako se nismo prav veliko ustavljali. Ko pa smo prišli do slapov, se je vreme pričelo izboljševati. Najprej smo šli v park na ameriški strani, kjer je postavljen ogromen spomenik Nikoli Tesli. Vstopnine za v park ni bilo. Motilo pa nas je, da nam je pot do neposredne bližine slapov preprečevala, ne preveč visoka, montažna ograja. Nekaj časa smo se gledali, nato pa ograjo z lahkoto preskočili in se odpravili do vode. Ni minilo pol minute, ko smo zaslišali žvižg piščalke. Za nami sta prišla paznika parka, ki sta nas dobro »oprala«. Mi smo se sklonjenih glav strinjali z vsemi njunimi pojasnili, da je ograja tam zato, ker pozimi tla zmrzujejo in da so se zato že dogajale nesreče. K sreči sta se zadovoljila le z »ukorom po pazniku« za neodgovorne turiste.

Malo slabše volje smo se odpravili prek mostu v Kanado, kjer pa so se nam slapovi razkrili v vsej svoji mogočnosti in lepoti. Tu je prvič, odkar smo bili na potovanju), posijalo sonce. Nad slapovi se je pojavila čudovita mavrica. Sploh ni čudno, da se ljudje tako množično poročajo tukaj. Zdi pa se, da je poroka  na tem kraju precej neprevidno dejanje, saj se lahko zaradi čudovite narave, šele doma zaveš, v kaj si zabredel.

Mimo jezera Ontario, smo se odpeljal skozi Toronto v Laval pri Montrealu, kamor smo prišli ob enih zjutraj, kjer smo se nastanili v sobah po štirje. Sobe pa so bile takšne, da so imele dva ločena prostora za spanje, ter kopalnico in WC.

Spomenik slavnemu izumitelju Nikoli Tesli

TOREK V MONTREALU.

Zjutraj smo se odpravili k zajtrku. Naši člani iz sosednje sobe so že veselo jedli in nam dali napotke, kako se je potrebno pri zajtrku obnašati. »Oboroženi« s točnimi informacijami, smo se odpravili po zajtrk, ki smo si ga privoščili v izobilju. Preden pa smo odšli, pa nas je prijazna gospa, ki je bila v kuhinji vprašala od kje smo. Nato pa nam je razložila, da lahko vzamemo za zajtrk po eno pecivo, ali dva toasta ali eno žemljo. Mi pa smo si vzeli: pecivo, toast in žemljo in ta postopek vsaj enkrat ponovili. Gospa, ki se ni nič jezila, je bila res prijazna in je povedala, da imamo to napisano na listu, ki smo ga dobili ob prihodu v hotel, a ga nismo prebrali. Veseli smo bili, da nam je to povedala šele potem, ko smo se dobro najedli.

Nato smo se odpravili v Montreal. Najprej smo odšli v park Jean Drapeau, kjer je kazino in dirkališče formule ena. Parkiranje v kazinoju je zastonj. Naši člani so kmalu ugotovili zakaj. Parkirnino so pustili na ruleti, v avtomatih..

Obogateni z novo izkušnjo smo našli vhod na dirkališče in po njem prevozili en krog. Ker je bila proga še zasnežena, Alen ni mogel popraviti rekorda dirkališča, mi pa smo bili veseli, da se ni od kod prikazal kakšen paznik, ki bi nas okregal, ker vozimo po dirkališču.

Iz parka smo se odpeljali do stadiona, kjer so bile leta 1976 olimpijske igre.

Na odru za zmagovalce, na dirkališču F1 v Montrealu

SREDA: MONTREAL

Zjutraj smo se pri zajtrku obnašali tako kot je navada v hotelu, kar pa je imelo za posledico to, da smo bili lačni. Spet smo šli v Montreal in se zapeljali v predel Mount Royal, na katerem je ogromna cerkev. Od nje je razgled po celem Montrealu. Ogledali smo si cerkev, v muzeju pa so bile razstavljene jaslice iz celega sveta. Slovenijo je zastopala slika Gasparija, na kateri je bila upodobljena Sveta družina.

Cerkev na Mount Royal-u

Od tu smo se odpravili še v center mesta. Tu smo šli vsak po svoje. Z manjšo skupino smo se odpravili v kitajsko četrt, ki pa je tu neprimerno manjša in bolj mirna kot v New Yorku.

Kmalu smo se odpravili nazaj v hotel, saj smo bili zvečer domenjeni z našimi gostitelji, da nas odpeljejo v eno njihovih šol borilnih veščin, kjer bomo lahko trenirali. V telovadnici pa smo ugotovili pravi vzrok njihovega povabila.  Povedali smo jim, da bi imeli radi le trening za sprostitev, oni pa so na nas »spustili« vse svoje tekmovalce, tudi dekleta, da so si lahko ustvarili podobo o tem, kako »močna« je naša ekipa. Pri tem pa niso bili prav nič nežni, saj jih je Primož takoj dobil na oko in mu je le takojšnje hlajenje z ledom preprečilo večje posledice.

V drugem delu dvorane pa so njihovi člani vadili za forme. Tekmovalci, kot bi prišli iz drugega planeta. Bili so enkratno gibčni, eksplozivni… V tej disciplini se res nismo mogli meriti z njimi, za borbo pa je imela večina naših kar dobre občutke.

Po treningu smo se še skupaj slikali, fotografijo pa smo takoj, s člankom, poslali domov. Povabili so nas, da gremo skupaj z njimi na prijeten in miren kraj, da se ob pijači še kaj pomenimo. Tisti miren kraj pa se je spremenil v diskoteko, kjer so na mizo takoj pričele prihajati steklenice s pivom. Po prvem pivu smo se jim zahvalili in jim povedali, da nismo prišli tako daleč zato, da bi se dva dni pred tekmo tu napili. Z njimi smo ostali še kakšno uro in se nato odpravili v hotel.

ČETRTEK: MONTREAL

Clock tower v Old portu, v ozadju Pont Victoria

Po zajtrku v Montreal, kjer smo odšli vsak na svoj konec.

V Montralu je zanimivo, da so nekatere zgradbe podobne zgradbam v Evropi (po imenih in obliki). Cerkev Notre Dame je po zunanjosti podobna Notre Dame v Parizu, čeprav ji manjkajo čudoviti loki, ki krasijo pariško katedralo.

Sprehajali smo se po starem delu mesta in po pristanišču, kjer je polno zanimivih zgradb, muzejev, malih galerij in trgovinic. Nazaj smo se vračali skozi podzemno mesto. To je del mesta, ki je zgrajen pod zemljo in je povezan z vsemi velikimi stanovanjskimi naselji v centru. Vanj je mogoče priti neposredno iz stanovanj. Tu je polno lokalov, trgovin, galerij.. , ljudje pa lahko tudi sredi zime sprehajajo v poletni garderobi. V podzemnem mestu vlada, kljub velikemu pretoku ljudi skozi mesto, velika čistoča, v njem pa tudi ni beračev, ki te zunaj »žicajo« na vsakem vogalu.

Ob 18.00 uri so prišli naši gostitelji po Igorja in Teo in ju odpeljali v klub na aerobiko. Po ostale naj bi prišli kasneje, a jih ni bilo (na letališču so čakali tekmovalce, ki so prihajali na turnir, letala pa naj bi zamujala).

PETEK: TEKMOVANJE

Borbeno razpoloženi pred tekmovanjem

Končno tekmovanje. Ob 18.00 uri so nas peljali v dvorano, kjer je bilo tekmovanje. Organizacija tekmovanja je bila na visokem nivoju, na samo tekmovanje pa gledajo malo drugače kot v Evropi. V dvorani je bilo 16. ringov, med katerimi je bilo le malo prostora. Tekmovalci in gledalci so stali med ringi, tako da si se moral, če si hotel na drugi konec dvorane, premikati po boriščih. Tem primerna vroča je bila atmosfera v dvorani. Vsi okrog borišč so spodbujali tekmovalce, ki so jih sodniki občasno ločevali na način, kot je navada pri hokeju. Naši tekmovalci so v petek najprej nastopali v najkvalitetnejši skupini: absolutna kategorija, kjer imajo pravica nastopa le najboljši. Tekmovalo je 20 tekmovalcev. Vsi naši tekmovalci (razen Andreja Bračiča), so v prvem kolu zmagali, skozi drugo kolo, pa se je prebil le Kalšek, ki je nato v borbi za vstop v finale izgubil s kasnejšim zmagovalcem kategorije, večkratnim svetovnim prvakom Averso. Kalšek je tako osvojil tretje mesto.

Nato so se pričele ekipne borbe. Naši so prvo borbo zmagali, v borbi, ki je odločala, kdo bo finalist, pa smo bili za dve točki prekratki in osvojili tretje mesto.

Nastop naših tekmovalcev je zbudil veliko zanimanja. Če so nas pred začetkom borb še gledali malo postrani, so na koncu pričeli k nam prihajati predstavniki ekip, ki so nas vabil na svoja tekmovanja, precej pa je bilo tudi takšnih, ki so prišli k nam zato, da bi se skupaj slikali.

SOBOTA: TEKMOVANJE

Drugi dan tekmovanja so bile na sporedu borbe v posameznih kategorijah, ki pa so prinesle večji uspeh le Klemen Juvanu, ki je v kategoriji do 70kg osvojil tretje mesto. Nasprotnik, ki ga je premagal, je v finalu premagal Averso, tekmovalca, ki je v absolutni kategoriji premagal Kalška.

,

Klemen prejema priznanje za osvojeno tretje mesto

Zaključek tekmovanja je bil ob 19.00 uri. Za našo ekipo so bili rezervirani sedeži, naše tekmovalce, ki so nastopali v ekipnih borbah, pa so med finalom povabili na oder in jih predstavili občinstvu.

Po podatkih organizatorja, je na tekmovanju sodelovalo preko 600 tekmovalcev, ki pa so tekmovali v borbah in formah.

Za konec smo bili vsi povabljeni na zaključno zabavo v diskoteko, ki so se je udeležili trije naši predstavniki. V diskoteko varnostnik niso spustili najmlajšega člana naše odprave, saj še ni imel 18 let, kar pa se nam je zdelo popolnoma v redu. (verjetno se počasi staramo, da so nam všeč takšna pravila).

Saša je »osvojil« najlepšo nagrado na tekmovanju

NEDELJA – POT DOMOV

Dopoldne smo šli na letališče, kjer smo počakali na letalo, ki nas je peljalo domov.

In tu se naša zgodba za letos zaključuje. Vsi udeleženci potovanja smo se strinjali, da smo preživeli zanimivih deset dni, ki so nam poplačale ure, ki jih preživljamo v telovadnici na svojem treningu in ko delamo z drugimi člani našega kluba. Z našim potovanjem v Kanado smo jim pokazali, da je mogoče, da gredo naslednje leto, če bodo pridno trenirali, tudi oni lahko na takšno tekmovanje in potovanje. Če bo le mogoče, bomo podobno potovanje poskusili ponoviti in še drugim našim članom omogočiti, da pridejo na kraje, o katerih sedaj le sanjajo (tako kot smo mi o Kanadi deset let).

Neprijetno obvestilo pa nas je čakalo doma, saj so nas iz telovadnice TVD Partizan, kjer ob sredah treniramo obvestili, da zaradi okvare ne morejo ogrevati prostorov in naj si najdemo druge prostore za trening. Sprašujemo se, kje naj najdemo sredi zime prostor,  ko so vsa društva, ki resno trenirajo, zasedla vse proste termine v telovadnicah že v jeseni? Se bodo naši upi za dobra tekmovanja sesuli takoj, ko pridemo domov? Majhno možnost za treninge smo že našli, vendar pa bo potrebno kar nekaj časa, dogovarjanj, razumevanja in sredstev, da bi se zamisel o tem, kje bi lahko trenirali, uresničila. Vendar srčno upamo, da se bo, saj si ne predstavljamo, da bi, pa ravno pred jubilejnim, 20. mednarodnem prvenstvom, ki ga načrtujemo v letu 2003, ostalo naših 70. članov brez strehe nad glavo.

Prihod domov